(avtorica dr. Tamara Lah Turnšek)
Nepojmljivo se zdi, da si naša družba dandanes ob vseh strokovnih virih informacij, ki so nam na voljo, še vedno zastavlja vprašanje, ali je konoplja res nevarna droga ali vir zdravilnih učinkovin. Eksponentno naraščajo odlične znanstvene objave in klinične študije, ki kažejo na določeno paleto bolezenskih stanj, kjer bi pomembne sestavine konoplje bolezen olajšale, zamejile ali celo pozdravile. Te specifike vse bolje spoznavamo zaradi novih molekularnih, genskih in slikovnih »orodij« ter ne nazadnje bioinformacijskih algoritmov, ki nam odstirajo poglede v delovanje rastlinskih učinkovin.
Letos preminuli biokemik Raphael Mechoulam, boter znanosti o konoplji in njeni uporabi v medicini, je v 60. letih prejšnjega stoletja odkril več kot sto spojin, ki so v tej rastlini, predvsem cikličnih terpenoidov ali kanabinoidov. Med njimi je le ena psihoaktivna, to je delta (-9/-8) tetrahidrokanabinol (THC), ki povzroča vrsto psihičnih simptomov oziroma podobne, a ne tako agresivne učinke kot alkohol. Zelo pogosti in preiskovani so tudi kanabidiol (CBD), kanabigerol (CBG) in še nekaj drugih, ki nimajo psihotičnih učinkov. Študije so pokazale, da uporabniki varno in dobro prenašajo tudi razmeroma velike odmerke CBD in CBG.
Trdim lahko, da danes mnoge teh že poznamo bolje kot nekatera uveljavljena zdravila, ki jim sicer zaupamo. Znanje se kopiči ob raziskavah, ne le rastlinskih kanabinoidov, ampak tudi o notranjem, tako imenovanem endokanabinoidnem sistemu človeka in živali. Ta igra pomembno vlogo v uravnavanju našega zdravja – homeostaze bioloških procesov, ki se neprestano pretakajo v telesu in delijo te učinke z vnesenimi kanabinodi iz konoplje. Raziskavam in zdravljenju so vedno bolj dostopni tudi mednarodni viri, tako javni kot še bolj zasebni.
Današnje raziskave konoplje potekajo v treh smereh. Prvič: spoznavanje učinkovanja na celične sisteme. Raziskave posameznih kanabinoidov in v zmeseh ali sintetskih podobnih spojinah so vodile do odkritja več vrst celičnih sprejemnikov – receptorjev, prek katerih se te »uvozijo« v celico in narekujejo njen odziv. Ker je teh receptorjev več vrst in so po površini naših celic telesa posejani različno, to omogoča specifične učinke kanabinoidov na posamezne organe in celoten organizem človeka in tudi živali. Najbolj fascinantno v labirintu znanosti pa je, da so prav prek spoznavanja receptorjev konoplje odkrili kanabinoidom podobne molekule v naših celicah, endokanabinoide, ki se tudi vežejo nanje! Druga smer raziskav odkriva, kako se ti endokanabinoidi vklapljajo kot stikala v pogovor med celicami za doseganje ravnotežja – homeostaze našega organizma. Endokanabinoidi v nevronskih mrežah možganov uravnavajo bolečino, apetit, razpoloženje in spomin, v drugih celicah pa njim lastno delovanje. Ko bolezen začne zmagovati, a še ni blizu našega poraza, na pomoč pokličemo rastlinske kanabinoide. Danes vemo, da je kanabinoidni signalni sistem evolucijsko ohranjen od rastlin in primitivnih živalskih organizmov do človeka. To daje misliti o njihovem pomenu v ekosistemu, kjer cvetovi konoplje lahko spreminjajo vedenje – od čebel, ki jih oprašujejo, do človeka, ki ga lahko zdravijo. Tako razširjen biološki pogled na kanabinoide je velik biomedicinski izziv – daleč od dogme o konoplji kot nevarni drogi! Upati je, da se bo še poglobljeno znanje kmalu prelilo v več priznanih kliničnih protokolov za zdravljenje. Ti pa so tretja najbolj pomembna usmeritev raziskav, ki bo razkrila, kdaj in pri katerih bolnikih konoplja doprinaša k zdravju. Konoplja utegne biti rešilna bilka, a nikakor ni panaceja – zdravilo za vsakogar in vse bolezni!